LASERSKA DEPILACIJA - UČINKOVIT BOJ S PREKOMERNO PORAŠČENOSTJO

Prekomerno poraščenost dlak najpogosteje povzročajo endokrine bolezni, ki se največkrat pojavijo kot sindrom policističnih jajčnikov. Močna poraščenost je lahko tudi posledica dedne strukture kože, pri katerih so celice preobčutljive na hormone v krvi.

Pri manjšem odstotku bolnikov s prekomerno poraščenostjo, pa zdravniki ne poznamo vzroka nastanka težav. Endokrine bolezni zdravimo s pomočjo hormonske terapije, medtem ko težavo s poraščenostjo lahko odpravimo tudi s sodobnim laserjem ali drugim sodobnim svetlobnim virom za odstranitev dlak.

Dekleta in ženske, ki so prihjale k mag Adamičevi v zadnjih dveh desetletjih delovanja na tem področju,  so bile pogosto zaradi pretirane poraščenosti v zelo slabem psihičnem počutju. Nekatere med njimi so potrebovale tudi pomoč psihiatra ali psihologa. Vsem pa je bilo skupno to, da so navzven bolj ali manj očitno trpele zaradi dlačic, ki so rasle in rasle... Zdravile so se pri endokrinologih, ginekologih, dermatologih, pogosto obiskovale kozmetične salone ali pa se same naskrivaj in vsakodnevno borile s to tegobo.

Že po prvi terapiji z laserjem, ko se pokaže napredek, se razpoloženje in samozavest prizadetih žensk popolnoma spremenita.

Prav odstranjevanje dlak s primernimi laserji in nekaterimi drugimi svetlobnimi viri je tisto, ki lahko dlake trajno odstrani. Pri samem postopku in pri tem, kdo postopek izvaja, je potrebno biti zelo previden. Potrebno je preveriti, da gre za dokazano učinkovito aparaturo in za strokovnjaka, ki natančnopozna postopek.

Odstranjevanje dlak z laserjem ali drugim učinkovitim svetlobnim virom se opravi v “mračnih” zimskih mesecih, ko koža ni posončena in se ga izvaja v razmaku nekaj tednov. Ni pa namenjeno le pri tistim, ki so bolezensko prekomerno poraščeni, ampak tudi vsem, ki si želijo gladke kože kjerkoli na svojem telesu za celo življenje.

NAJPOGOSTEJŠI VZROKI IZPADANJA LAS PRI ODRASLIH ŽENSKAH

Pri odraslih ženskah je najpogostejši razlog izpadanja in tanjšanja las hormonske narave – tako imenovano androgenetično pogojeno izpadanje, ki ga do določene mere lahko zaustavimo z določenimi zdravili. Poleg tega je možnih še veliko drugih vzrokov.

O telogenem efluviju oz. izpadanju govorimo takrat, ko sledi nosečnosti, abortusu, jemanju hormonskih preparatov, intenzivnemu hujšanju, stresnim situacijam ali resnim sistemskim obolenjem (na primer obolenju z visoko telesno temperaturo...). takšno izpadanje ponavadi začne po 2-4 mesecih po dogodku, ki je povzročil, da je večje število las prešlo iz telogene faze v fazo izpadanja las.

Anageno izpadanje pa sledi hujšim dogajanjem, na primer kemoterapiji, zastrupitvi ali jemanju določenih zdravil, včasih spremlja obolenja ščitnice in nekatere sistemske bolezni (na primer lupus srythematodes), hudemu pomanjkanju železa in resnemu pomanjkanju beljakovin, na primer pri hudem stradanju, kar vidimo velikokrat pri anoreksičnih pacientih.

Vzrok za izpadanje las lahko tiči tudi v jemanju nekaterih zdravil - za zdravljenje putike, artritisa, depresije, srčnih bolezni, visokega krvnega pritiska, velikih odmerkov vitamina A. 

Tudi ob jemanju kontracepcijskih tabletk lahko pride do povečanega izpadanja las, posebej pri ženskah, ki so k temu dedno nagnjene. Stanje lahko včasih popravimo že z zamenjavo tabletk za drugačne.

Nekatere ženske opažajo, da jim začnejo lasje pospešeno izpadati dva do tri mesece po prenehanju jemanja tabletk, podobno kot po porodu. To lahko traja nekaj mesecev in se običajno spontano umiri. Med nosečnostjo je večina las pri ženski v fazi aktivne rasti (anageni fazi) in jih zelo malo izpada. Po porodu pa večina teh las pride v fazo počitka oziroma mirovanja, ki ji sledi po dveh ali treh mesecih nenadno povečano število izpadlih las. Takšno povsem običajno telogeno izpadanje las lahko traja od enega do šestih mesecev in načeloma mine brez posledic. Na srečo redko, pa se lahko pri nekaterih ženskah po porodu zgodi, da se izpadanje las preprosto ne umiri, ampak traja daljša obdobja, celo dolga leta.

Tudi pomanjkanje železa, k kateremu so nagnjene številne pripadnice nežnega spola (pri nekaterih zaradi močnih menstruacij, pri drugih zaradi vegetarijanske prehrane, stradanja, vnetnih bolezni...), je lahko vzrok izpadanju las. Nekateri ljudje ne dobijo dovolj železa s hrano, nekateri imajo moteno absorbcijo železa v prebavnem traktu. Pomanjkanje železa se ugotovi z laboratorijskimi testi in se zdravi z železom v tabletah.

Izpadanje las je dokaj pogost problem, ki privede ženske in moške v dermatološke ordinacije v podobnem razmerju. Daleč najbolj pogosta oblika izpadnaja las je tako pri ženskah kot pri moških že omenjeno androgentično izpadanje las (androgenetična alopecija).

Če se tudi sami spopadate s podobnimi težavami, se lahko naročite na pregled po telefonu vsak delovni dan med 07.00 in 20.00 uro. Kadarkoli pa nas lahko kontaktirate preko elektronske pošte. 

Telefon:  +386 59 333 888                                             

Email:  info@metkaadamic.com

ZDRAVE, MEHKE IN PRIVLAČNE USTNICE

Ustnice predstavljajo zelo pomembno fizično značilnost nasprotnega spola. Oblika ustnic naj bi določala čutnost in komunikativnost ter strast.  Od vseh delov telesa ustnice predstavljajo največjega izdajalca naših emocij. Privzdignjeni ali spuščeni kotički ustnic, sproščene ali čvrsto stisnjene ustnice…. Preko govorice telesa kažejo na to, ali smo srečni, žalostni, sproščeni, besni, v zadregi. Ko otrok nariše ustnice, so te običajno v obliki nasmeha. Ustnice uporabljamo za govor, prehranjevanje, smeh in seveda – za poljubljanje. Poljub je instrument povezovanja v partnerskem odnosu, saj med dvema osebama ustvarja najbolj intimno zvezo. Povezuje starše in otroke, stare starše z vnuki, so pomemben del družinske harmonije. Povezujejo prijatelje, znance. Z njimi izražamo odnos do oseb, s katerimi se srečujemo, z njimi proslavljamo pomembne dogodke, se od njih poslavljamo…

Če se osredotočimo na čisto telesni pomen ustnic - anatomsko gledano, ustnici navzpred omejujeta oziroma zapirata ustno votlino.

Ustnice predstavljajo s svojo posebno zgradbo prehoden predel med kožo in sluznico.  Na njih se odražajo po eni strani patološki procesi, ki se odvijajo na koži, obenem pa tudi dogajanja, ki so prvenstveno vezana na ustno sluznico. Pogosto so dogajanja med seboj povezana. Zanimivost sestave kože na predelu ustnic je, da nimajo dlačic (dlačice sicer pokrivajo celo telo, razen: ustnic, dlani, podplatov in najintimnejših predelov). Stem v zvezi je povezana naslednja zanimivost: lojnice, ki sicer ležijo ob dlačnem oz. lasnem mešičku, se praviloma praznijo v njihov zgornji del, razen na primer na ustnicah , kjer se izlivajo neposredno na površino kože. Izločen loj vsebuje kompleksno mešanico trigliceridov, fosfolipidov, maščobnih kislin, ceramidov sin sterolov. Lojnic ni na prehodnem delu ustnic, kjer koža prehaja v sluznico.

Na ustnice običajno nanašamo dve vrsti sredstev: negovalna sredstva, ki kožo na ustnicah predvsem negujejo in ščitijo pred ultravijoličnimi žarki in izsuševanjem ter dekorativna-obarvana, katerih namen je predvsem estetski izgled. Vsebnost prvih je namenjena ohranitvi zaščitnega povrhnjega plašča kože – t.i. zaščitne pregrade. Običajno vsebujejo določene količine nenasičenih maščobnih kislin (linolenske inlinolne kisline), holesterola in ceramidov. Prav maščobe, ki se sicer izločajo na kožno površino iz lojnic, so poleg povrhnjih kožnih celic (korneocitov) tiste, ki imajo najbolj pomembno vlogo pri omejevanju difuzije različnih snovi iz okolja skozi roženo plast v spodnje plasti kože. Poškodba te plasti pomeni resno okvaro zaščitne plasti ustnic oziroma njene pregrade in s tem v zvezi na eni strani povečano prepustnost in absorbcijo in na drugi strani povečano izgubo vode in posledično izsušitev. Ob tem se tudi poveča možnost za okužbe z bakterijami, virusi, kvasovkami. Obenem je tako prizadeta površina tudi bolj izpostavljena še drugim kemijskim in fizikalnim vplivom, med drugim ultravijoličnim žarkom) iz okolja. Posledice so lahko neprijetna trdovratna vnetja, v skrajnih primerih celo nastanek kožnega raka. Zato je zelo pomembno, da kožna površina ohranja svojo zaščitno vlogo.

Ker so ustnice posebej izpostavljene zunanjim vplivom (med katerimi imajo zelo pomembno vlogo ultravijolični žarki) in obenem v nenehnem stiku s slino, hrano…je še posebej pomembna redna nega s primernimi negovalnimi sredstvi, v obliki vazelinskih pripravkov, mazil, ki vsebujejo tudi antioksidante (vitamin E , A) in sredstav, ki ščitijo pred škodljivimi sončnimi žarki.

Dekorativnim namenom pa so namenjena obarvana kozmetična sredstva, ki jih vsebujejo šminke. Velikokrat žal nimajo negovalnih lastnosti. Šminke so običajno izdelane iz voskov, ki naj bi bili nealergeni in obenem nekomedogeni. Pri izbiri obarvanih kozmetičnih sredstev (kamor sodijo poleg šmink tudi senčila in pudri) je namreč pomembno, da ne vsebujejo komedogenih snovi, kot so na primner izopropil miristat, izopropilni estri, oleinska kislina, stearinska kislina, petrolatum, lanolin. Na srečo so jih v novejših preparatih zamenjali s čebeljim voskom, propilen glikolom, mineralnimi olji v nižji vsebnosti, oktil palmitatom, izosteril neopentanoatom, oljem bombažnih semen, koruznim oljem… Pomembno je, da so izdelki dermatološko testirani – proizvajalci testiranje običajno opravijo na koži obraza ali hrbtišč rok.

Vsi si želimo imeti mehke, privlačnein zdrave ustnice, saj se tako počutimo mnogo prijetneje v situacijah, kadar se smejimo, poljubljamo in komuniciramo z okolico.

Pri določenih osebah, ki so preobčutljive na nekatere sestavine kozmetičnih sredstev, lahko nanašanje šmink, ki jih vsebujejo, privede do draženja ali celo alergičnega kontaktnega dermatitisa. Na katere snovi so preobčutljive, je moč ugotoviti z epikutanim testiranjem, ki ga opravi dermatolog. Možno je opraviti tudi epikutano testiranje na konkretne preparate (šminke), ki določeni osebi povzročajo težave.

Nekatere šminke z dolgotrajnim učinkom vsebujejo eozin, ki pogosto privede do fotodermatitisa, zato se ga v zadnjem času pri izdelavi takšnih preparatov izogibajo.

PIGMENTNI MADEŽI, KI NAS PREZGODAJ POSTARAJO - SE JIH LAHKO ZNEBIMO?

NAVADNE SONČE PEGE, KI SO KOT ZVEZDICE NA NEBU, ki vam jih je podarila narava in nastajajo vedno znova, ko ste na soncu

ali

SOLARNI LENTIGO, ki je znak staranja kože?

 Starostne (senilne) pege so rjavo obarvane lise, ki praviloma niso nevarne. Neizpodbitno nastane zaradi sončnih žarkov. Vedno jih opažamo na predelih kože, ki so ispostavljeni sončnim žarkom: obrazu, hrbtiščih rok, podlahti, golenih. Praviloma niso osamljene; ko se začnejo pojavljati, jih opazmo na več mestih…V koži se namnožijo celice, ki proizvajajo rjav kožni pigment, melanin. Melanin se prekomerno kopiči v kožnih celicah, keratinocitih. Lise so znaćilne za ljudi starejše od 40 let.

Lahko so majhne, ovalno in simetrično oblikovane; lahko pa so rjavo obarvane lise, ki dosežejo večje dimenzije in so nepravilno, nesimetrično oblikovane (njihov premer sega od nekaj mm do več cm). Sčasoma se na njihovem površju lahko pojavijo luske, spremenijo se lahko v starostne bradavice… (seboroične keratoze).

Praviloma jih lahko diagnosticira le dermatology, s pomočjo povečevalne naprave, dermoskopa. IN jih pri tem loci od drugih pigmentnih lis, med drugim tudi pigmentnih znamenj, v skrajnih primerih tudi pigmentiranega carcinoma ali melanoma…včasih je cello izkušenemu dermatologu težko ločiti iregularni solarni lentigo od melanoma, najbolje nevarne oblike kožnega raka.

Zato nikar ne poskušajte diagnoze pigmentnih madežev postaviti sami!

Povečana in neenakomerna pigmentacija kože pomeni za prizadetega posameznika velikoemocionalno inpsihično obremenitev. Še posebno, ker so takšne spremembe praviloma prisotne na izpostavljenih in vidnih delih telesa - na obrazu, vratu in vratnem izrezu, hrbtiščih rok.... Številna kozmetična intudi zdravilna sredstva, ki obljubljajo čudežne učinke, pa so kljub redni in dosledni uporabi velikokrat le zapravljen denar in dobra volja. Celo agresivnejše, doslej uveljavljene metode za odstranjevanje, kot so kemični pilingi in celo laserski postopki, so žal učinkoviti le pri nekaterih posameznikih.

Koža, ki je brez dvoma naša osebna izkaznica, si vse življenje »zapisuje« in kaže navzven vse vidne spomine. Njene lastnosti in videz izražajo našo kronološko starost in odražajo način življenja – posebno izpostavljanje raznim zunanjim dejavnikom, zlasti ultravijoličnim žarkom in negi kože, odražajo tudi način prehranjevanja, izpostavljanje stresom, prekomerno uživanje alkohola, nikotina, zdravstveno stanje...Na koži se odražajo hormonske spremembe, staranje, bolezenski procesi.....Med najbolj opaznimi in tudi najbolj motečimi spremembami na naši koži, ki nastajajo tekom življenja, so prav gotovo rjavo obarvane (hiperpigmentirane) pigmentne lise, kot so: melasma, nadalje hiperpigmentacije, ki sledijo poškodbam, kroničnemu drgnjenju (oblačila, pasovi, čevlji...) in vnetnim procesom na koži (akne, luskavica, lihen planus, atopisjki dermatitis), solarni oz aktinični lentigo (lise, ki so posledica dolgotrajnega izpostavljanja ultravijoličnim žarkom in se pojavljajo predvsem pri starejših ljudeh na obrazu, dekolteju, zgornjem delu hrbta in hrbtiščih rok ter podlahti), madeži bele kave in tako imenovana dishromija, ki je posledica staranja kože. Nobena izmed omenjenih sprememb ne pomeni bolezenskega stanja, nedvomno pa lahko pomembno vpliva na počutje in samopodobo prizadetega posameznika. Posebej melazma, ki prizadene ženske v »najlepših letih«, je zelo moteča in velikokrat predstavlja nepremagljivo estetsko motnjo.

Za razlikovanje med različnimi pigmentnimi madeži je zelo pomemben natančen klinični pregled, k dokončni diagnozi pripomorejo še nekatere dodatne metode, na primer pregled z Woodovo svetilko, kromometer, fotografiranje s filtri (filtrirana UVA fotografija). S slednjimi je moč oceniti globino pigmenta in njegovo razširjenost. Dandanes si težko predstavljamo dermatologa, ki pri pregledu pigmentnih sprememb na koži ne bi uporabljal dermoskopa, ki mu omogoča natančno diagnozo pigmentnih sprememb, ločevanje med pigmentnimi znamenji in drugimi pigmentnimi lisami, ki so jim na videz podobne (kot so na primer solarni lentigo, pege...). Skratka, zelo pomembno je, da pred začetkom zdravljenja natančno opredelimo, za kakšne vrste hiperpigmentacije gre v določenem primeru in se šele nato lotimo zdravljenja oziroma odpravljanja. Za pigmentna znamenja in v skrajnem primeru tudi nekatere oblike kožnega rakavega oboelnja (melanoma), je zdravljenje popolnoma drugačno in jih v nobenem primeru ne smemozamešati ali celo zdraviti in odpravljati na enak način.

Zelo pomembno je, na kakšen način se lotimo odpravljanja hiperpigmentiranih lis. Do nedavnega smo v ta namen uporabljali klasična »lokalna belilna sredstva«, ki na eni strani preprečujejo nastanek pigmenta melanina v pigmentnih celicah in dodatno tudi pospešujejo luščenje povrhnjice ter že omenjene postopke kot so kemično luščenje (kemični piling), laserski posegi s pigmentno specifičnimi laserskimi sistemi, zamrzovanje s tekočim dušikom. Največkrat smo se posluževali kombinacij vseh omenjenih metod. Ne glede na to, s katero metodo smo hiperpigmentirane lise zdravili, je bilo zelo pomembno opozorilo glede dosledne zaščite pred UV žarki.

POGOSTA TEŽAVA MLADIH ŽENSK V NAJLEPŠIH LETIH JE MELAZMA.

Vsesplošno znana je povezava nastanka melazme v nosečnosti in ob jemanju hormoskih kontracepcijskih tabletk. Nastanek pigmentnih madežev pa lahko sega tudi v kasnejše življensko obdobje, ko estrogeni in drugi aktivni spolni hormoni začno popuščati, v obdobje klimakterija

Povezava med estrogenom, sončno svetlobo (vidno svetlobo, UV žarki in tudi infrardečimi žarki) in melasmo je nedvomno potrjena, čeprav natančni mehanizmi še niso posem pojasnjeni.

Pigmentne celice (melanociti), ki se nahajajo v koži na področju pigmentnih lis, niso enaki tistim, ki se nahajajo v neprizadeti, normalno obarvani koži.

Znano je, da so njihovi receptorji za estrogene hormone bolj občutljivi kot sicer. Omenjeno dejstvo pa samo po sebi ni dovolj, da postanejo pigmentne celice bolj aktivne, kar se zgodi ob izpostavljanju sončni svetlobi; danes vemo, da ni potrebno le UV sevanje, da je za nastanek težav dovolj že sama vidna svetloba. Dodatni dejavniki, ki vplivajo na nastanek takšnih težav so: dedna predispozicija, tumorji jajčnikov, hormonske spremembe v klimakteriju... Zanimivo je, da melazmo lahko opažamo tudi pri hudem stradanju in včasih, na srečo redko, v povezavi s hudimi obolenji notranjih organov (tuberkulozo, rakom).

Pri melazmi je v povrhnjici kože na določenih predelih povečana tvorba rjavega barvila, melanina, ki nastaja v pigmentnih celicah na tem prizadetem predelu. Nekateri zunanji in tudi notranji dejavniki vzdražijo mikrookolje v koži, sprožijo vrsto različnih mediatorjev, ki nato aktivirajo pigmentne celice k večji tvorbi melanina. Zaenkrat žal tudi ni pojasnjeno, zakaj so žarišča tako ostro omejena in zakaj se pojavljajo le na določenih delih kože, zlasti na obrazu.

Rjavo obarvane lise, ki spominjajo na masko, so posebej opazne v poletnem času.

Tudi določeni kozmetični pripravki v dišavah, lakih za lase, vodicah za britje, so lahko krivci za nastanek hiperpigmentiranih lis na ultravijoličnim žarkom izpostavljenih delih telesa – največkrat na obrazu in vratu, pa tudi drugod na telesu.

Za preprečevanje nastajanja in temnenja že nastalih pigmentnih lis je zelo pomembno dosledno izogibanje sončni svetlobi. Kožo je potrebno vse življenje redno ščititi pred sončnimi žarki s primernimi oblačili in pokrival

Ob neizogibnem izpostavljanju soncu svetujem redno, vsakodnevno uporabo zaščitnih sredstev, ki vsebujejo zaščitna sredstva pred UVA in UVB žarki. Za boj proti prezgodnjemu staranju so jim dandanes dodani tudi učinkoviti antioksidanti, ki kožo ščitijo pred oksidatvnim stresom.  Bodite pozorni, da jih sredstvo, ki ste ga izbrali, vsebuje.

ODPRAVLJANJE PIGMENTNIH MADEŽEV ZAUPAJTE IZKUŠENEMU DERMATOLOGU.

Prepustite nam odločitev glede primerne metode za odstranejvanje pigmentnih lis, ki vas motijo.

Mag Adamičevi, ki ima na tem področju dve desetletji bogate izkušnje, saj je številne metode v preteklih letih prav onauvedla v naše okolje. Vsaka izmed metod ima svoje specifične prednosti in tudi slabosti, mag Adamičeva jih bo za vas posebej skrbno pretehtala in vam svetovala najbolj primerno izmed njih:

• klasično zamrzovanje s tekočim dušikom,
• odstranjevanje s kemičnimi belilnimi sredstvi, s kemičnimi pilingi,
• odstranjevanje z ablativnimi in še zlasti s pigmentno specifičnimi laserji in drugimi svetlobnimi viri
• odstranjevanje s sodobnimi depigmentacijskimi metodami…
• belilno masko Amelan, Dermamelan…

V sredstvu, ki se uporablja za zdravljenje v slednji metodi (Amelan, Dermamelan) in ga dermatologinja v ambulanti nanese na prizadete predele (na primer na obraz ali hrbtišča rok), so v optimalnih učinkovitih razmerjih in koncentracijah vsebovane številne naravne belilne snovi: arbutin, tirozinol, kojična kislina, askorbinska kislina, fitična kislina in azelinska kislina. Arbutin, na primer, se nahaja v listih hrušk in je naraven izvod hidroquinona, sicer najbolj znanega belilnega sredstva. Kojična kislina zavira delovanje encima tirozinaze, askorbinska kislina, ki je naravni antioksidant in sredstvo za luščenje (eksfoliant), vpliva na pretvorbo obarvanega melanina v brezbarvni melanin (levkomelanin), obenem tudi zmanjšuje delovanje encima tirozinaze ter zmanjšuje transport melanina iz melanocitov v kožne celice okoli njih. Tudi azelinska kislina ima v 20% koncetraciji belilne učinke in obenem pospešuje luščenje povrhnjice. Na predelih hiperpigmentiranih lis izjemno učinkovito odstranijo kožni pigment melanin ter obenem zavirajo nastajanje novega pigmenta melanina, tako da zavirajo delovanje encima tirozinaze, ki je potreben za njegovo nastajanje. Postopek je primeren za vse bolnike in vse vrste kože. Koža ja po nekaj tednih vidno osvežena, lepa, gladka, brez lis in za nekaj let mlajšega videza. Zaradi nekaterih snovi, ki so vsebovane v zdravilni mešanici, so pri posameznikih z mastno kožo tudi te težave zmanjšane, manj imajo aken. Postopek lahko izvajamo v kateremkoli letnem obdobju, tudi poleti.

Zelo pomemben del zdravljenja je tudi redno vsakodnevno nanašanje zaščitnih sredstev proti ultravijoličnim žarkom. To je pomembno zato, da pigmentne celice niso stimulirane k tvorbi novega pigmenta melanina – torej: sočasno preprečujemo stimulacijo pigmentnih celic k tvorbi melanina in dodatno tudi preprečujemo nastajanje le-tega. Na ta način lahko pri večini zdravljenih dosežemo več kot 90% izboljšanje.

Učinkovita odstranitev pigmentnih madežev z omenjeno metodo ne zagotavlja ponovnega nastanka pigmentnih madežev ob ponovne izpostavjanu sončnim žarkom.

ZIMSKE TEGOBE S KOŽO

VSE O KOŽI 07

Suh zrak in mraz sta najslabše okolje za suho kožo. V prostorih, kjer se zrak umetno ogreva, se vlažnost precej zniža, kar povzroča dodatno izhlapevanje vode s površine kože, ustnic ter sluznic. Tudi nošnja neprimernih oblačil, zlasti volnenih, lahko dodatno draži sicer izsušeno in občutljivo kožo. Največje težave imajo posamezniki, ki že sicer trpijo zaradi suhe in še posebej občutljive kože. Tudi koža starejših ljudi je bolj suha kot v obdobju mladosti in srednjih let.  Zato je zelo pomembno, da sami čim več pripomoremo k preprečevanju izsuševanja kože z redno in ustrezno nego kože.

Za suho kožo je na splošno značilno, da je v njeni povrhnjici znižana vsebnost maščob (ceramidov in prostih maščobnih kislin). Koža, ki je izsušena, je obenem tudi bolj občutljiva na kemijske in fizikalne vplive iz okolja. Tudi za okužbe je bolj dovzetna. Ko je koža izsušena, se na površini lušči, zateguje, pogosto se pojavijo tudi ekcemi in močno srbenje, tako da je neredko tudi razpokana do krvi. Njena zaščitna vloga je okvarjena, kar je razlog za dodatno izgubo vode.

Suha koža ne deluje prav nič privlačno, še posebej, kadar se prične luščiti, lahko povzroča tudi resno srbenje. Suhost kože sicer neposredno ne vodi k trajnemu nastanku gub. Če je koža izsušena, na njenem površju opažamo drobne nežne črte oziroma gubice. Rožena plast povrhnjice se stalno odstranjuje in obenem obnavlja, tako da povrhnje črtice oz gubice niso stalne.

VZROKI ZA SUHO KOŽO

• suha koža je lahko prirojena (kseroderma), lahko je posledica nekaterih bolezni ali jemanja nekaterih zdravi
• pomanjkanje D ali A vitamina
• poletna vročina in zimski mraz,
• prepogosto kopanje,
• predolgo namakanje v vodi,
• pozimi je lahko vzrok centralno ogrevanje, ki povzroča izjemno suh zrak v stanovanjih in ustanovah, kjer se otroci nahajajo,
• v poletnem času se to lahko zgodi tudi v klimatiziranih prostorih
• pretiravanje s telesno higieno (prepogosto umivanje, uporaba premočnih, neustreznih, dražečih čistilnih sredstev ali v preveliki količini),
• neprimerna nega

PREPREČEVANJE IZSUŠITVE KOŽE

• uporabljajte mastne in obenem tudi vlažilne kreme ali losijone,
• pijte nesladkane tekočine večkrat dnevno,
• uporabljajte kakovostne losjone ali kreme oziroma mazila, ki ne vsebujejo dišav in konzervansov, vsebujejo pa naj dovolj maščob (idealni so petrolat, lanolin, rastlinska in živalska olja)
• ne tuširajte se s prevročo vodo, saj topla voda kožo še dodatno izsušuje kožo,
• izogibati se je potrebno prepogostemu umivanju s premočnimi čistilnimi sredstvi,
• pozimi naj bo vlaga v stanovanjih vsaj 50 %, ko greste ven, redno nosite rokavice, da se tudi koža na rokah zaščiti pred mrazom,
• izogibajte se oblačilom iz volne
• obraz, ustnice in roke zaščitite z nanosom mastne kreme, ki naj v primeru sončnih dni na smučiščih vsebuje tudi UV-filtre.

SODOBNA TERAPIJA SUHE KOŽE IN ZIMSKIH EKCEMOV Z VLAŽNIM OVOJEM (»wet-wrap« therapy)

Terapija z vlažnim ovojem sočasno hladi in učinkuje proti srbežu je še posebej primerna za otroke. V resnih študijah so dokazali, da s takšnim postopkom lahko zmanjšamo znake, povezane s suho kožo in atopijskim dermatitisom srednje do hude stopnje, za več kot 70%.

1. Terapijo začnite s 15-20 min namakanjem v topli vodi, ki ji dodajte blago čistilno sredstvo iz lekarne
2. Takoj po kopanju rahlo otrite kožo z brisačo, v prvih treh minutah namažite celotno telo s primernim negovalnim sredstvom (predpisanim s strani zdravnika ali nabavljenim v lekarni za nego suhe kože)
3. Hitro se oblecite oz oblecite otroka v pižamo, ki ste jo pred tem namočili v toplo vodo in dobro oželi.
4. Preko oblecite suho, nekoliko večjo pižamo. V takšni vlažni pižamici ostanite oz naj ostane otrok vsaj dve uri;
5. Kadar so težave s suho kožo in ekcemom (atopijskim dermatitisom) zelo izražene, ponovite takšen postopek 2-3krat dnevno, več dni zapored.

Sočasno ne uporabljajte nobenih kortikosterodinih ali drugih zdravilnih krem oz mazil!

MOŠKA KOŽA NI ENAKA ŽENSKI KOŽI

VSE O KOŽI 06

Osnovna strukturna in biokemična sestava kože in njena funkcija je enaka pri obeh spolih in pri vseh rasah.

Obstojajo pa nekatere razlike med žensko in moško kožo, ki imajo določen vpliv tudi na nastanek različnih problemov in obolenj.  Moška koža je fiziološko nekoliko drugačna od ženske, je debelejša in bolj mastna od ženske, bolj pigmnetirana,  ima več krvnih žilic ter gostejše in močnejše dlačice.

V moški koži je več čvrstih kolagenskih vlaken, skupaj z elastičnimi vlakni so razporejenav bolj gosto mrežo, ki skupaj z gosto razporejenimi terminalnimi dlačnimi mešički, največ prispevajo k debelejši koži pri moških. Na drugi strani pa so pri ženskah celice, ki proizvajajo kolagenska vlakna v zrelem obdobju bolj aktivne, kar pojasnjuje hitrejše celjenje ran pri ženskah.

V moški koži so krvne žilice številnejše, njihova koncentracija je večja, zlasti na obrazu na predelu lic.

Vodno-maščobni film na kožni površini je pri moških bogatejši, saj so njihove lojnice večje in številnejše ter obenem tudi bolj aktivne in tako na površje izločajo več maščob. To pripomore k učinkovitejšemu zaščitnemu plašču kože, ki nudi glavno bariero kožepred vplivom zunanjih dejavnikov. Izguba vode skozi kožo (transepidermal water loss) je pri moških večja kot pri ženskah.

Ženska koža je bolj reaktivna od moške, na zunanje vplive hitreje reagira, ženske bolj zardevajo od moških, njihova koža tudi hitreje reagira ob uporabi negovalnih sredstev, kar pogosto nazivamo kar z “občutljivo” kožo.  Površina ženske kože je bolj hladna od moške, razlika je navečja na konicah prstov.

Otroška koža je v bistvu enaka pri obeh spolih, v pubertetnem obdobju, ko se začnejo prebujati nekatere žleze in tvoriti spolne hormone, se začnejo ustvarjati razlike.

Moški imajo visok nivo moških, androgenih, hormonov, med katerimi je najbolj pomemben testosteron, ki nastaja v testisih. Njihove kosti so močnejše, mišična masa večja, večji in močnejši in tudi hitrejši so od žensk. Njihov glas je globok, njihov telesni vonj je močnejši.  In, ne le telesne, tudi vedenjske lastnosti, se razlikujejo od ženskih; moški so bolj aktivni in tudi bolj agresivni od “nežnega spola”.

Pri ženskah prevladujejo ženski hormoni, med njimi je zelo pomemben estrogen, ki vpliva na drugačen razvoj omenjenih tkiv. Med drugim vpliva tudi na nastajanje večje količine maščobnega tkiva…Podkožno maščobno tkivo se pri ženska prav zaradi estrogena razporeja dokaj enakomerno, največ ga je na dojkah, zadnjici, bokih, stegnih in oblikuje se tipična “ženska postava”. Pri predstavnikih mčnejšega spola pa se pod vplivom moških hormonov koncentrira na predelu trupa, posebej trebušne stene.

Zaradi različne količine in razporeditve vezivnih vlaken v koži se pri ženskah pojavlja nadlega, ki spominja na pomarančno lupino, večini dobro znan celulit.

Moški hormoni nadalje vplivajo na tako imenovane androgene receptorje, ki se nahajajo na vsem telesu (testosteron lahko vpliva direktno na receptorje na celicah ali pa se predhodno spremeni v dihidrotestosteron, ki je precej močnejši aktivator receptorjev in zato tudi izzove intenzivnejše odgovorecelic v “tarčnih tkivih”), na nekaterih predelih je receptorjev več. Moški hormoni vplivajo na poraščenost,  dlake so pri moških debelejše, temnejše, bolj ostre in gostejše, razporejene skorajda po vsem telesu; največ jih je na predelih, ki so najbolj občutljivi na delovanje moških hormonov – na predelu brade in nad zgornjo ustnico, na prsnem košu, hrbtu, pa tudi po okončinah. In – na drugi strani – moški hormoni so krivci za nastanek dokaj pogoste moške plešavosti, ki začne nastajati že kmalu po puberteti, opazna pa postaja nekaj let kasneje. Kakšna bo pri posamezniku poraščenost in tudi plešavost je v največji meri odvisno od prirojenih lastnosti posameznika.

Testosteron vpliva pri moških tudi na aromatične apokrine žleze znojnice, ki se nahajajo praktično po vsem telesu in tako posredno vplivajo tudi na večje znojenje in na nastanek močnejšega telesnega vonja.  Zradai večje poraščenosti se znoj na koži moškega zadržuje daljši čas, manj izhlapeva; to ustvarja ugodne pogoje za razmnoževanje bakterij, kar se kaže tudi v pogostnosti nekaterih kožnih okužb (obenem pa imajo moška negovalna sredstva, v glavnem mila, več antibakterijskih sestavin). Zaradi znoja je moška kožna površina bolj kisla od ženske, razen pod pazduhama, kjer je kislost pri obeh spolih enaka.

Ko ženski hormoni, zlasti estrogeni,  z leti usihajo, kar se najbolj izrazito pokaže po menopavzi okoli 50.leta, začnejo tudi pri njej prevladovati moški hormoni. Prav ste prebrali! Ženski jajčniki namreč od pubertete dalje izločajo tudi moške hormone, med njimi najbolj pomemben testosteron (ki ga je v odraslem obdobju pri ženskah 10x manj kot pri moških) le da je njihov delež v primerjavi z ženskimi hormone zelo nizek.

Kasneje pa postanejo njihovi učinki izrazitejši in tudi navzven bolj opazni. Maščobne blazinice se drugače razporedijo, postava se spremeni, pojavljajo se močnejše dlačice na predelu brade in nad zgornjo ustnico….lasje se zlasti na temenu redčijo in tanjšajo.

Izločanje maščobe je pri ženski v glavnem pod vplivom estrogenih hormonov in ko je le teh v menopavzi manj, se izločanje maščob vidno zmanjša, koža je na površini uha in pusta. 

Kot sem že omenila, imajo moški večje in bolj aktivne lojnice, kar se z leti ne spreminja bistveno. Moška koža je v primerjav z žensko manj nagnjena k nastajanju gubic in globjih gub in povešanju.

Številne razlike med žensko in moško kožo vodijo kozmetično industrijo v razvoj različnih negovalnih produktov. Kozmetična sredstva za moške niso enaka tistim za ženske, ni edina razlika le v tem, da se nahajajo v modrih embalažah. In ženska negovalna sredstva nikakor niso enaka moškimsredstvom, ki so jim dodali malce dišav.

Moškim je namenjenih veliko več produktov, ki vplivajo na znojenje - antiperspirantov in dezodorantov. Zaradi lastnosti ženske kože, predvsem manjše vsebnosti kolagenskih vlaken in njene manjše debeline, je za ženske v drogerijah na razpolago veliko več sredstev proti staranju kože; zaradi njene večje reaktivnosti na zunanje vplive, je tudi več negovalnih sredstev namenjenih ženski občutljivi koži. Nenazadnje, ženske so velika tarčna skupina proizvajalcev kozmetičnih sredstev in tudi raznih aparatur za boj proti celulitu.

V zimskem času je pri obeh spolih v vseh starostnih obdobjih povečana potreba po nekaterih vitaminih, posebej naj izpsotavim vitamin D in C.

D vitamin je pomemben za ohrajanje splošnega zdravja, močnih kosti in dobrega počutja. Zaradi dolgih mračih dni z nizkim UV indeksom, ko je nastajanje aktivne oblike D vitamin praktično nemogoče, je v zimskem času še posebej priporočljivo uživati hrano, bogato z D vitaminom in obenem tudi nadomeščati manjko tega vitamina.

C vitamin ima velik pomen pri izgradnji kolagena, deluje kot antioksidant, kar je pomembno za ohranjanje oksidoredukcijskegaravnotežja v organizmu, vpliva na krvožilni sistem in hormonske funkcije.

OSNOVNE NALOGE KOŽE

VSE O KOŽI 05

Koža, kot največji človeški organ, pri odraslem človeku zavzema 12%-16% njegove telesne teže. Njena lastnost je, da se v približno 28 dneh obnovi. To obnavljanje je dinamičeno dogajanje, pri katerem nastajajo tudi številni razgradni produkti. 

Veste, zakaj se "naježimo"?

Kurjo polt dobimo, ko nas zebe, ko nas nekaj prestraši oz. vznemeri, lahko pa spremlja sentimentalne občutke (npr. ob poslušanji glasbe). Pojav je ostal od naših prednikov, ko je bil človek izrazito bolj poraščen in so dlake igrale večjo vlogo pri zadrževanju toplote in pa tudi pri kazanju avtoritete.

Koža pokriva naše telo in predstavlja «mejni« organ in ob tem opravlja pomembne naloge.      

• ZAŠČITA – ščiti notranje organe pred poškodbami in okvarami. Z leti se odpornost kože in njena elastičnost zmanjšuje, zato tudi njena zaščitna sposobnost slabi.
• OBRAMBA – koža predstavlja t.i. »bariero«, ki preprečuje mikroorganizmom in številnim molekulam, kemijskim snovem ter določenim sevanjem prodor v organizem.
• ČIŠČENJE – preko znojenja in izločanja maščobe lahko koža odstrani številne strupe, na primer mlečno kislino in amonijak, ki se v organizmu kopičita ob stresnih situacijah ter ob intenzivnem fizičnem naporu.
• ZAZNAVANJE ZUNANJIH DRAŽLJAJEV   Zaradi številnih živčnih končičev koža sprejema vsak zunanji dražljaj (občutek bolečine, toplote, hladu…) in nam preko živčnomišičnega sistema omogoča, da reagiramo.
• TERMOREGULACIJA – ko smo zdravi, je telesna temperatura približno 37°C, zaradi povišane telesne temperature ali telesnega napora lahko temperatura preseže dovoljeno mejo. Ob tem se vključi se mehanizem znojenja. Ob mrazu kožna površina reagira s stisnjenjem žil, kar prepreči izgubo toplote in omogoča njeno ohranjanje v telesu.
• SINTEZA VITAMINOV – vitamin D se v dermisu tvori ob delovanju ultravioličnega dela svetlobe. Največji pomen ima v obdobju telesne rasti, ko sodeluje predvsem pri resorbciji kalcija ter v procesu tvorbe kosti. Pomanjkanje vitamina pri otrocih povzroča rahitis, pri odraslih pa je posledica osteomalacija, kar vodi v težave v smislu krhkosti in lomljivosti kosti, mišične oslabelosti, bolečine v kosteh. Osnovni razlog težav je pomankljiva mineralizacija kosti kot posledica pomanjkanja D vitamina.
• ENERGETSKA REZERVA – v podkožju je sloj maščevja, ki ga organizem lahko izkoristi v primeru stradanja in mu takrat služi kot vir energije.

ORGANIZMI NA NAŠI KOŽI

VSE O KOŽI 04

Človeška koža je na gosto poseljena z raznimi mikroorganizmi, ki jo pravzaprav povsem prekrivajo.

Na predelih, kjer je koža suha in nudi skopo prehrano mikroorganizmom, je na vsak kvadratni centimeter 10 000 omenjenih »prebivalcev«. Kjer pa je ugodnih pogojev v izobilju, npr. na lasišču, pa je na enem samem kvadratnem centimetru celo do milijon gostov. Vsi žive na račun mrtvih celic, maščob, beljakovin, ki nastajajo v koži in jim nudijo vse kar za svoj obstoj potrebujejo, toplo in varno okolje in bogato hrano. Našemu organizmu običajno niso nevarni, koža ima namreč dobro razvit obrambni sistem – vlažno maščobno prevleko oz »film«, ki je sestavljen iz vode in beljakovin. Ta kožni plašč je nekoliko kisel, proizvedeta ga izločen znoj in loj. Na ta način je zavrto prekomerno razmnoževanje bakterij in glivic.

Drugo orožje pred vdorom mikroorganizmov predstavljajo epidermalne celice, ki se nenehno obnavljajo in menjajo tiste celice na površju, ki so bogate s keratinom. Keratin je zelo odporna beljakovina. Celice so med seboj v tesnem stiku in tako sestavijo nepropustno prepreko za zunanje nepovabljence.

SESTAVA KOŽE

VSE O KOŽI 03

Ali ni neverjetno – vsa človeška koža, razen manjših izjem, kot pri večini sesalcev, je prekrita z dlakami - navzven pa smo skorajda goli.

Človeško kožo sestavljajo trije, med seboj bolj ali manj ločeni sloji: najglobje leži takoimenovano podkožno tkivo (subcutis), na sredini je usnjica (dermis), na površini je koža prekrita s povrhnjico (epidermis).

USNJICA – dermis, cutis -  je tkivo, v katerem je malo celic, ki so razporejene med vezivno tkivo, v katerem se nahajajo krvne žile, celice imunskega sistema, živčni končiči, žleze, dlačni koreni.

Med celicami so najbolj številni fibroblasti, ki proizvajajo vezivno snov, sestavljeno iz brezoblične/amorfne snovi in vezivnih vlaken.

Koži dajejo elastičnost elastična vlakna. K odpornosti in konsistenci kože  pa prispevajo predvsem kolagena vlakna, ki so zvita, neraztezljiva, in med seboj prepletena. Ta vlakna kožo povezujejo s podkožjem.

Podkožje je bogato predvsem z elastičnimi vlakni in maščobnim tkivom, katerega obseg je pri posameznikih precej različen. Ta plast omogoča delno pomikanje ter dviganje kože. Na nekaterih mestih to ni mogoče, npr na podplatih in dlaneh, golenih, predvsem tam, kjer je podkožno tkivo tanko ali ga celo ni – tako je dermis pričvrščen direktno na mišično ovojnico ali kost.

Predhodno omenjena amorfna snov je rezervoar vode v koži, kar pomeni, da je čvrstost kože odvisna od stopnje vlažnosti.

Velike molekule, imenovane proteoglikani, vsebujejo vodo, zanimivo pri tem je, da lahko vsaka molekula vsebuje do 1000 krat več vode od svojega volumna. Dermis opravlja pomembno nalogo – vzdržuje telesno temperaturo, ki normalno ne sme preseči 37 st. celzija.

Če se temperatura okolja poviša, nadzorna žleza v glavi, imenovana hipotalamus, pošlje ukaz, ki preko hrbtenjače in živcev deluje na žleze znojnice v koži. Ob stiku s kapilarami žleze »vsesajo« tekočino in jo pošljejo na površino kože, od koder izpari in ob tem zniža telesno temperaturo.

V človeški koži sta 2 vrsti znojnic: t.i. ekrine (skupno število obsega 2-5 milijonov žlez) – le te proizvajajo prozorno tekočino, ki je bogata z mineralnimi solmi ter apokrine znojnice ali dišavnice, ki se nahajajo pod pazduhama in okoli spolovila, proizvajajo pa tekočino, bogato z beljakovinami ter maščobami.

Človeška koža običajno izloči približno 1 liter znoja dnevno. V izjemnih pogojih lahko žleze znojnice izločajo celo 12 litrov znoja dnevno. Ponavadi se preko znoja ne izločajo strupene snovi. V telesu imajo to nalogo namreč ledvice, ki normalno prefiltrirajo 180 litrov krvne plazme dnevno in jo ob tem očistijo; ob pomanjkljivem delovanju ledvic le deloma prevzame vlogo filtra koža, ki izloča strupene snovi.

Globje v koži ležijo žleze lojnice (glandule sebaceae), dobro so razvite ob naravnih odprtinah, največ jih je v v koži ob nosu, med obrvema...

Dlake (pili) so kožni »izrastki«. Pojavijo se pri zarodku v maternici že v 9. tednu razvoja. Njihova poglavitna naloga je zaščita pred zunanjimi dejavniki.

Število dlak, njihova razporejenost ter aktivnost je genetsko pogojena.

Na razporejenost dlak ter njihovo gostoto pa vplivajo v največji meri spolni hormoni, zato se precej razlikuje med obema spoloma ter predstavlja enega od sekundarnih spolnih znakov.

Lasišče prekrivajo lasje (capilli), na vekah so trepalnice (cillia) ter obrvi (supercillia).

V puberteti se razvije t.i. sekundarna dlakavost – brada (barba), nosne dlake (vibrissae), dlake v zunanjem sluhovodu ( tragi), pazdušne dlake (hirci) ter sramne dlake (pubes).

ČLOVEŠKA KOŽA

VSE O KOŽI 02

Nobenega dvoma ni - koža je največji organ človeškega telesa, pri odraslem človeku meri njena površina od 1,5 do 1,8 kvadratnega metra. Sestavljajo jo elementi, ki stalno rastejo, se diferencirajo in obnavljajo.

Koža je tista, ki ločuje mišice, kosti, ligamente in notranje organe od okolja, zato je nenehno izpostavljena raznim dejavnikom iz okolja, obenem pa se na njej odražajo tudi številne notranje bolezni.

Vas zanima, kdaj v naši skupni preteklosti je koža nastala?

Pred približno milijardo let so na našem planetu »živela« mnogocelična bitja. Imela so zunanjo ovojnico, ki je bila sestavljena iz preprostega sloja bolj ali manj specializiranih posameznih celic, na površini so bile te celice v enem do dveh slojih med seboj čvrsto povezane in so sestavljale epidermis

Za pravo kožo pa velja, da se je razvila pred približno 450 milijoni let. To je bilo v času, ko so se razvili vretenčarji (ribe, dvoživke, ptice, sesalci ter plazilci).

Tekom evolucijskega razvoja se je zunanji sloj kože prilagajal okolju, v katerem je neko bitje v glavnem živelo. Tako je zunanji sloj celic epidermisa vodnih živali sestavljen iz živih celic, medtem ko je le-ta sloj pri bitjih, ki so živela na kopnem, navzven sestavljen iz odmrlih celic roženega sloja, ki je nepropusten za vodo.

Tudi debelina kože je pri različnih bitjih različna. Pri vodnih živalih je koža debela le 2-4 desetinke milimetra. Pri sesalcih, ki so navzven zaščiteni z gostim krznom, je koža pravzaprav precej tanka; tako meri debelina kože podgane manj od polovice milimetra.

Na drugi strani pa imajo debelokoži sloni kožo debeline celo 3 cm.

Človeška koža je v povprečju debela nekaj milimetrov. Ob tem pa velja omeniti, da je npr. koža na vekah tanjša od 1milimetra. V nasprotju pa koža podplatov lahko pri človeku v izjemnih primerih doseže celo debelino 1 cm.